Blog

PRI današnjem (11.06.2017) SPOROČILU SAVINE ATAI me je navdušil citat Elif Shafak in njenega Rumija iz Štiridest Pravil Ljubezni, ki pravi:
Bujno je tvoje življenje, polno in izpolnjeno, dokler ne pride nekdo in povzroči, da spoznaš, kar si ves čas pogrešal. Kakor ogledalo, ki odseva tisto, česar ni, namesto tistega, kar je, ti pokaže praznino v tvoji duši – praznino, ki si se jo upiral videti. Ta človek je lahko ljubimec, prijatelj, duhovni učitelj. Včasih je otrok, za katerega moraš skrbeti. Pomembno je, da najdeš dušo, ki bo dopolnila tvojo. Vsi preroki so dali isti nasvet: najdi tistega, ki bo tvoje ogledalo.
LJUBEZEN NI ČUSTVO, KAJ PA JE POTEM?
Zopet se sklicujem na avtorja knjige Izidorja Gašperlina, ki po mojem mnenju zelo dobro definira LJUBEZEN, ki je pomembna samo za tista dva, ki sta v odnosu, ki ga doživljata kot ljubezenskega. Gašperlin si zastavlja mnoga vprašanja glede LJUBEZNI kot so:
1. So z ljubeznijo res povezani samo občutki sreče, bližine, topline, nežnosti, pripadnosti in sočutja?
2. Zgolj in samo prijetni občutki?
3. Kam gre ljubezen, ko ste na partnerja besni ali ste zaradi njega žalostni?
4. Ko vas je sram, ko pijan blebeta neumnosti?
5. Je ljubezen kot svetloba iz vica, ki je izginila v hladilnik in se bo spet pojavila, ko ga odprete?
6. Zakaj kljub besu, žalosti ali sramu ostajate s svojim partnerjem?
Odgovor avtorja je preprost, ker ga LJUBITE. Iz odgovora avtor sklepa, da so v ljubezni skrita vsa čustva od prijetnih do manj prijetnih. In nenazadnje, prej ko spregledamo, prej bomo sposobni graditi pravi odnos na trdnih temeljih namesto, kaj bi moral partner za vas narediti, kako bi se moral partner spremeniti itd.
Prav tako avtor knjige Čutim, torej sem! pravi, da je ZALJUBLJENOST stanje, v katerem čutimo in vidimo, kar želimo. In ko zaljubljenost mine šele takrat se začne graditi realen odnos, kjer ni vnaprejšnjega prav in narobe, ampak so odprte različne možnosti. Lahko ostanemo ali gremo, odločitev pa je seveda vaša. In za večjo možnost upeha v partnerstvu je potrebno najprej ljubiti samega sebe in šele potem, boste lahko iskreno ljubili partnerja. Vse kar vam ne ustreza pri partnerju to je vaše in ne od partnerja. In ko zapuščate odnos, odhajate v miru brez loputanja z vrati, brez kričanja itd., ker se vam bo zgodba ponovila oz. vas čaka enak ali pa še zahtevnejši scenarij. In eden izmed vzrokov, zakaj eden izmed partnerjev zapušča odnos je, KER JE/GA NISEM VEČ LJUBIL/A kar po avtorjevem mnenju pomeni, da niste več čutili prijetnejšega dela ljubezenske čustvene mavrice.
JEZA TEMELJNO ČUSTVO S KATERO NI NIČ NAROBE
Izidor Gašperlin avtor knjige Čutim, torej sem! pravi, da z jezo ni prav nič narobe, če jo izrazimo na ustrezen način. To pomeni, da jeza ni enako nasilje. Ko čutimo jezo, je to povsem normalno. Avtor izpostavi, da če nam kaj ni prav, je to povsem naša stvar. Iz tega sledi, da če jezo tlačimo, tlačimo samega sebe. Pričakovanja družbe so, da se obnašamo zrelo in po bontonu, da ne smemo izraziti jeze. Zreli pa postanemo takrat, ko se zavedamo svoje jeze, kaj nam ta sporoča in da jo znamo s pridom uporabiti na pravi način. Njeno energijo lahko uporabimo za akcijo, ki bo za nas najbolj koristna. Jeza nam podari trdnost, občutek varnosti, da nismo enostavno prepuščeni drugim, da počnejo z nami kar želijo. Avtor knjige ob tem navede, da včasih drobna jezna žena drži moža v šahu, ki nosi črni pas v karateju.
MISLI ZA DANAŠNJI DAN
Vedno se počutim srečnega. Veš, zakaj?

Zato, ker nič ne pričakujem od nobenega.

Pričakovanja vedno prizadenejo.

Življenje je kratko. Torej, ljubi svoje življenje.

Bodi srečen in se nenehno smej.

Samo živi svoje preden, spregovoriš in prisluhneš.

Preden napišeš, premisli. Preden potrošiš, zasluži.

Preden moliš, odpusti. Preden prizadeneš, občuti.

Preden sovražiš, ljubi. Preden končaš, poskusi.

Preden umreš, živi.

(William Shakespeare)

Ivan says:

GARY HOLZ
SKRIVNOSTI ABORIDŽINSKEGA ZDRAVLJENJA

POVZETEK
Večkrat nagrajenemu fiziku, dr. Garyju Holzu, so leta 1983 diagnosticirali kronično, progresivno multiplo sklerozo. Leta 1988 je bil kvadriplegik. Nato so mu leta 1994 zdravniki povedali, da sta pred njim le še dve leti življenja. Po naključnem srečanju se je sam, na vozičku, odpravil v Avstralijo, kjer so mu pomagali, da je ozdravil in tudi odkril dar zdravljenja. Knjigo je napisal na prošnjo aboridžinskih zdravilcev. V njej razkriva prepričanja in načela aboridžinskega zdravilstva, ki je staro več kot 60.000 let. Opisuje postopni proces, po katerem je čudežno ozdravel, sanjski čas, duhovne vodnike in telepatijo ter vlogo misli v zdravljenju in bolezni. Navaja pet ključnih korakov v aboridžinskem zdravilnem procesu, ki razkriva in reprogramira nezavedne motivacije za bolezen, nato pa omogoči zdravljenje na celični in dušni ravni.

O AVTORJU
Dr. Gary Holz je bil fizik, ustanovitelj visokotehnološke letalske družbe Holz Industries in uspešen poslovnež. Napisal je več kot 100 člankov, katerih teme segajo od alternativne medicine do fizike osnovnih delcev. Po zdravilni izkušnji med aboridžini leta 1994 se je vrnil iz avstralske divjine in postal psihonevroimunolog, nutricionist, predavatelj in holistični zdravilec.

V knjigi, skozi zgodbo, čitamo o petero “opekah”pomembnih za zdravljenje. Te pa so. pripravljenost, zavedanje, sprejemanje, odgovornost in osredotočenost.

Na zavestni ravni si večinoma želimo biti ozdravljeni. Toda na na nezavedni ravni morda čutimo drugače. Morda imamo zagreben vase kak skrit načrt. Pogosto se upiramo spremembi in nismo je pripravljeni sprejeti, kajti sprememba nasprotuje tipični človeški miselnosti.”
Prepričanja lahko kontroliramo. Rezultati mišičnih testov so zanimivi in v nekaterih primerih presenečajo.

Povezani smo z vsem kar obstaja. “Nismo povezani le drug z drugim in s svetom, v katerem živimo, neločljivo so povezani tudi telo, um in duša”.Str. 47 Na zahodu je prepričanje krepko drugače.
“Poprej sem gledal na svoje bolezen kot na strašno nesrečo, ki je vdrla v moje življenje in me skrivnostno potolkla. Toda, če resnično obstaja čustveni, umski in duhovni vidik, vzroki, za to, da mi je telo odpovedalo, bom morda lahko popravil nekaj škode in se vsaj umaknil smrti.” Str. 49

Da bi lahko ozdravel, pravi Grayeva zdravilka Rose, je pomembno sprejemanje. Človek se mora sprejeti z boleznijo in vsem preostalim.
“Mar nisem zato tukaj, da premagam multiplo sklerozo. Ne, je ugovarjala Rose.Tukaj si, da jo sprejmeš- in nato spustiš. Sprejemanje je težka lekcija.” Str.77

Rose mi je povedala, da odgovornost bolje razumemo, če upoštevamo, da na svetu živijo tri vrste ljudi.
»Prva vrsta so žrtve,« je pojasnila. »To so tisti ljudje, ki pravijo: ‘Ubogi jaz, tako žal mi je zase. Prosim, pomagajte. Rešite me. Naredite nekaj zame.’«
Moral sem se nasmehniti, saj je zvenela zelo smešno, ko je oponašala tiste usmiljenja vredne glasove.
»Druga vrsta so rešitelji,« je nadaljevala Rose. »Rešujejo žrtve. Razlog, da rešujejo, je trojen. Prvič, želijo si odobravanja. Drugič, želijo si pohvale – tapljanja po hrbtu. To dvoje jim zbuja občutek, da so dobri in pomembni.
Toda tretji razlog, zaradi katerega postanejo rešitelji, je v pridobivanju nadzora nad ljudmi, ki jih rešijo. Včasih je ta nadzor očiten, včasih pa je zelo pretanjen.«
»Toda ali je vselej slabo biti rešitelj?« sem vprašal. »Kaj je narobe, če se ljudje počutijo dobre in koristne in nekaterim pomagajo?«
»Težava, Gary,« je rekla, »je v tem, da rešitelji prav kmalu prevzamejo vlogo ljudi, ki jim pomagajo. Misliš, da so žrtve hvaležne za njihovo posredovanje? Nikakor ne! Rešitelji dobijo brco v rit, kajti slej ko prej se žrtve odzovejo na dejstvo, da so nadzirane, in se umaknejo.
Rešitelj, ki je bil tako prijazen tip in je delal tako prijazne stvari za žrtev, je zdaj prizadet, ker žrtev zavrača reševanje. V nekem pogledu postane žrtev.«
Rose je opisala tretjo vrsto ljudi kot gospodarje, osebe, ki obvladujejo sebe in svojo usodo. »Gospodar je človek, ki sproža stvari.«
»Kako naj torej postanem gospodar?«
»Tako, da nisi ne žrtev ne rešitelj,« je odgovorila. »Najprej moraš biti čuječ. Sčasoma čuječnost postane del tvojega pogleda na svet. Če se vrneš k starim vzorcem negativnega mišljenja ali če narediš napako, si nikar ne teži zaradi tega. Pripoznaj jo in pojdi naprej. Če se je zavedaš, jo lahko spremeniš.«
Bolj ko bom vadil to tehniko, bolj pozitivno bom razmišljal in verjel, mi je zagotovila Rose. Biti pozitiven ne pomeni, da se izmikaš resnici. »Najpomembnejše, kar lahko storiš, Gary, je to, da si vedno iskren in resničen do sebe. Nikoli si ne laži. Ne pretvarjaj se, da nisi bolan ali da je tvoje življenje povsem v redu. To je oblika nesprejemanja.«
»Odlično obvladam zanikanje,« sem priznal. »Po štirih mesecih zakona z drugo ženo sva oba vedela, da nama ne bo uspelo, a dopustil sem, da se vlečeva naprej, namesto da bi ukrepal. Še potem ko sva obiskala svetovalca, sem si govoril, da bi bilo vse v redu, ko bi se le ona spremenila.
Ko sem nato občutil prve znake multiple skleroze, nisem hotel verjeti, čeprav sta mi dva zdravnika v različnih bolnišnicah postavila enako diagnozo. Govoril sem si, da gre za priščipnjen živec.«
Rose je pokimala. »Veliko ljudi zavrača resnico. Gre za temeljni človeški mehanizem preživetja. Navadno zanikamo stvari, ker preveč bolijo, da bi si jih ogledali.
Tiste vrste človek si, ki se boji prepustiti čustvom. Kadar se ti včasih zgodi, da te preplavijo, pomisliš: ‘O bog, to boli. Želim se vrniti v blaženo nevednost.’ Pravi odziv na to je: ‘Nikakor ne. Nikakor se nočem vrniti v nevednost.’ In nato, ko se prebiješ skozi negativna čustva – jih pripoznaš, predelaš, prebaviš –, se počutiš boljše, nekako lažji si.« Str. 91-93

Gary pravi, da se njegova osredotočenost močno razlikuje od zdravilke Rose.
“Če pomislim, kaj se privabil v svoje življenje- multiplo sklerozo, razbita zakona, odtujena otroka-, sem moral priznati, da zagotovo nisem osredotočen na prave stvari.Vedno se osredotoči na dobro počutje, ki je nasprotje bolezni, pravi Rose. Oglej si težavo, sprejmi jo, a ne premlevaj o njej. Osredotoči se na zdravje. To narediš tako, da usmeriš pozornost na to kar hočeš in je nasprotje tistega kar česar si ne želiš. Sprejmeš, da je v tvojem telesu neko stanje, kot je multipla skleroza, na primer, ki ga želiš spremeniti, in odločiš se, da si resnično pripravljen. Ozavestiš stanje, sprejmeš ga in prevzameš odgovornost zanj. Potem ko si tako ogledaš težavo, se lahko začneš osredotočati na to, kako bi jo rešil.Ne gre za to, da bi se moral osredotočanja naučiti, gre za to, da nadziraš, na kar se osredotočaš.
Ljudje se zelo radi osredotočamo na negativno- na prepir, v katerega smo se ravno zapletli, na službo, ki je ne maramo, na kakšne grozljive življenjske okoliščine, novo gubo ali sivi las.
Si kdaj poskusil opustiti misli na kakšno težavo? Večina ljudi tega ne zmore. Misli se jim kar naprej vračajo k njej. Osredotočajo se do točke obsedenosti. In bolj ko se osredotočamo na negativno, več ga privabljamo. Ključ je v tem, da se naučimo, kako naj nadziramo, na kar se osredotočamo., in da se osredotočamo na tisto, kar v življenju hočemo, in ne na ono, česar ne. Str. 99-100

V zadnjem poglavju beremo, kako zdravilka in avtor na podzavestnem nivoju brišeta stare programe in nalagata nove.
Nov program-opuščanje starih prepričanj in sprejemanje novih
Varen sem.
Zaupam sebi in drugim.
Zaslužim samo dobre stvari v življenju in vreden sem jih.
Verujem vase in v druge.
Sprejemam sebe in druge….
Dovoljujem si biti odprt za komuniciranje s seboj in z drugimi.
Dovoljujem si komuniciranja z ljubeznijo, veseljem, umirjenostjo, ….Str. 117, 123;